Zgodbo o vojaku smo slišali in videli v izvedbi violinista Janeza Podleska in kontrabasista Petra Brčarevića, klarinetista Jožeta Kotarja in fagotista Mihe Petkovška, trobentača Franca Kosema in pozavnista Mihe Šulerja, tolkalca Jožeta Bogolina, dramskih igralcev - oba na filmu v nemih vlogah zlodeja in vojaka - Janeza Škofa in Gregorja Bakovića, dirigentke Žive Ploj Peršuh, režiserja Diega de Bree, kamermana - snemalca Matjaža Mraka in montažerja Jurija Moškona; saj kot že rečeno: gre v produkciji ljubljanskih Festin (iz leta 2008) za multimedijski projekt, ki predstavlja neke vrste gledališko nadgradnjo skladateljevega baleta. Zgodbo so (filmski) poustvarjalci postavili v ljubljanske Križanke (med njimi tudi peklensko dvorišče!) in tako še dodatno s scensko nadgradnjo mistificirali celotno zgodbo. Od več kot dobre ideje smo na koncu tudi v Velenju prišli tudi do več kot dobre izvedbe vseh navedenih protagonistov. Tokratnega Stravinskega smo doživeli pod trdno roko mlade in perspektivne dirigentke in izvrstnih glasbenikov, samih osrednjih državnih solistov. Njihove odločne solistične in homogene soigre so dale odlično sodobno komorno predstavo, ki jo tako ali drugače kar preredko slišimo in vidimo na naših odrih. Tokrat smo jo očitno po zaslugi Plojeve Peršuhove, za katero lahko z vso gotovostjo zapišem, da jo glede na njene (umetniške in poustvarjalne, dirigentske) kvalitete vse premalo vidimo in slišimo na naših (glasbenih) odrih. Njene tokratne izključno inštrumentalne interpretacije vseh 15 stavkov suitno zastavljene glasbe Zgodbe o vojaku so ostale globoko v spominu še potem, ko sta bila film in glasba za nami. Lahko bi celo zapisal, da so ostale v spominu tudi vse preostale solistične in skupinske soigre celotne osmerice glasbenikov (7 inštrumentalistov in dirigentka!) in prav tako navedenih (po)ustvarjalcev vzporedne filmske zgodbe. Morda je tudi tokrat šlo v Velenju za nov tovrstni multimedijski standard na Slovenskem.

Franc Križnar (Večer, 2. 11. 2009)

Pozavnist Branimir Slokar z Damskim komornim orkestrom Musidora

"Govorilo se bo o pozavni pred Slokarjem in pozavni po Slokarju."

V torek, 10. novembra 2009, je bil v dvorani Union koncert cikla Festine, na katerem je nastopil orkester Musidora pod vodstvom Žive Ploj Peršuh, solist je bil pozavnist Branimir Slokar. Na sporedu so bile te skladbe: Georg Christoph Wagenseil, Koncert za altovsko pozavno in orkester, Marijan Lipovšek, Druga suita za godala, Lars-Erik Larsson, Koncert za pozavno in godalni orkester.
Spored je bil sestavljen z občutkom za mero in okus, ni bil predolg in tudi prekratek ne; obetal je lahkotnejši umetniški užitek, veder, zaokrožen, pa vendar raznolik in vsebinsko bogat. Branimirju Slokarju gre zasluga, da je povzdignil pozavno, ta izrazito orkestralni instrument, na raven solističnega, komornega glasbila z doslej neslutenimi tehničnimi in izraznimi možnostmi. Šele ob treznem premisleku se zavemo, da se za vsem bleskom in čarom njegove igre skriva velik napor: svoje hotenje in kreativno moč na skrajni meji izvedljivega nenehno usklajuje z obstoječimi fizikalnimi in fiziološkimi omejitvami. Govorilo se bo o pozavni pred Slokarjem in pozavni po Slokarju. Kot polnokrven muzik s svojim artizmom nikoli ne sili v ospredje, njegova virtuoznost ni sama sebi namen. Zato je njegova igra vseskozi uglajena, elegantna, očarljiva in docela naravna.
Oba koncerta sta ob sodelovanju odlične dirigentke izzvenela kot zmagoslavje znanja, nadarjenosti, temperamenta in duha.

Janko Šetinc (Večer, 17. 11. 2009)

Koncert Orkestra Festine pod vodstvom dirigentka Žive Ploj Peršuh

Koncert je zelo učinkovito zaigrala sijajna flavtistka: muzicirala je z nenavadno velikim, lepim tonom in z vratolomnimi tehničnimi bravurami, ki so na številnih mestih terjali precizno sodelovanje z dirigentko. Soigra je bila odlično usklajena in zanesljiva kljub težavam, zato lahko obe umetnici koncert vknjižita med svoje pomembne dosežke.
Tudi v drugem delu sporeda, ki je bil posvečen skladbam mladega skladatelja Vaska Atanasovskega, je izstopal po učinkovitosti koncert za klarinet in orkester. Skladba je opozorila na talent obeh: avtorja, ki je svojo pot začel s saksofonom in se zlasti posveča jazzu, piše pa tudi za različne zasedbe, med drugim komorno in orkestralno glasbo, in mladega klarinetista, ki je prikazal zvrhano mero znanja, ustvarjalne domišljije in zraščenosti s svojim glasbilom, kar je zanesljivo znamenje poklicanosti. Dirigentka je niti izvedbe držala čvrsto v rokah, solistu pa omogočila, da se razživi, saj daje koncert na številnih mestih vtis dokaj svobodne improvizacije. Tretji stavek je zgrajen na živahnem ritmu, ki daje glasbi potreben polet, s svojo motoriko pa zagotavlja zmagovit sklep skladbe.
Orkester igra disciplinirano in sproščeno, njegov zven je kultiviran in homogen, kar je toliko bolj hvale vredno, ker se mladi glasbeniki v skupni igri družijo le občasno. Toliko večja zasluga gre dirigentki, ki je orkester temeljito pripravila, vodila pa s pristnim muzikantstvom. Živa Ploj Peršuhje nesporni spiritus agens tega ansambla. Njegovo delovanje načrtuje dolgoročno in ambiciozno, saj nam obljublja še veliko zanimivih programov, predvsem pa, kot smo prebrali tudi v programskem listu, svežino in nove poglede.

Janko Šetinc (Večer, 30. 10. 2009)